“Pa daj, pridi še k nam na Šajersko, tudi pri nas se najde kakšna lepa izložba.” Tako se je glasilo vabilo iz Maribora. V drugi sapi pa opozorilo “samo ne pričakuj preveč … “

In res, zakaj pa ne. Da ne bo na tapeti vedno le Ljubljana, sem se vabilu z veseljem odzvala. Vsaj za par izložb sem bila namreč prepričana, da me ne bodo razočarale. V vsakem primeru, pa bo še posebej lepo spet videti vse tiste, s katerimi sem v zadnjem času spletla lepa prijateljstva.

Na poti mi zabliska. Če že grem v Maribor, zakaj se ne bi ustavila še v Celju? Sigurno kaj lepega odkrijem tudi tam. In glede na to, da v štajerski prestolnici tudi prespim, imam časa več kot dovolj. Priznam, da Celja ne poznam preveč dobro, vem pa, da center ni tako velik, da bi lahko kaj pomembnega spregledala, tudi če grem tja kar tako, brez plana.

Koko, ki je rešil Celje

Bil je sončen četrtek, malo čez eno, ulice pa polne dijakov, ki so se veselili konca šole za tisti dan. V bistvu niti nisem vedela kje naj začnem, kam naj grem. Mesto je simpatično in – kar se velikosti tiče, totalno obvladljivo. Najdem kar nekaj lepih zgradb, med njimi me najbolj očara čudovit Pokrajinski muzej Celje. 

Kar pa se tiče izložb – nič. Nič takega, kar bi prav posebej pritegnilo mojo pozornost. Dokler v dokaj skriti ulici (ali pa se je takšna zdela le meni, ki Celja ne poznam), ne odkrijem čudovite male trgovinice s slovenskimi oblikovalci in izdelki, Koko.

V bistvu tako štrli iz povprečja, da se je najprej kar nisem mogla nagledati. Lepa nova bela fasada, lepo okrašena okna in girlanda zastavic in okraskov, ki poplesavajo v vetru. To. To je točno to, kar sem iskala. Izložba kar kipi od kreativnosti in že zunaj se vidi, da za njo stoji ekipa, ki ve, kaj dela. Kar kamen se mi je odvalil od srca. Pa le nisem prišla zaman. In čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, včasih le iz enega semena lahko zraste nekaj zelo velikega. Go Celje!

Bolj božično, kot pri Mimi v Mariboru, ne gre

Ah, Maribor. Vedno raje se vračam tja. Ob zadnjem obisku sem se zavedla, kako mi je prirasel k srcu in da je to mesto ob Dravi v bistvu d best. Točno sem vedela, kam moram najprej. Seveda, k Mimi. Sliko izložbe sem prejšnji dan videla že na Facebooku, a ko sem dejansko prišla do Grajskega trga, sem ostrmela odprtih ust. Res izložba, da padeš dol. Ena tistih, katero je, zaradi neštetih mimoidočih, ki jo prav tako občudujejo, skoraj nemogoče fotografirati. Na vsaki strani vhoda stojita dve velikanski čudoviti smreki, zgornji rob pa je ovit v rdeči pentlji. Bolj božično pač ne gre. Mimi, moj poklon.

Naokoli vprašam še za kakšen nasvet, kdo še ima lepo izložbo. Isti odgovor se ponavlja skoraj v en glas. “Pojdi pogledat Salon čevljev Kisilak na Glavnem trgu.” Zdaj vem zakaj. Res zelo lepa izložba.

Ker je bil preostanek večera bolj namenjen druženju (v Mariboru gre težko drugače : ), sem jih zagotovo kar nekaj spregledala. Naslednji dan se sprehodim še mimo izložbe kavarne Hotela Maribor, ki tudi vabi z estetsko zelo dovršeno izložbo, v oko pa mi pade tudi izložba frizerskega salona Mič Styling.

O Mariboru bi imela še toliko za povedati, pa sem že tako predolga. Končno sem namreč pofotkala kraj, ki je bil na mojem seznamu za objavo čisto (pre)dolgo. A ta si zasluži čisto svojo objavo. Naslednjič.

 

“Lepa nova bela fasada, lepo okrašena okna in girlanda zastavic in okraskov, ki poplesavajo v vetru. To. To je točno to, kar sem iskala.”

 

 

“Izložba trgovine Mimi je ena tistih, katero je, zaradi mimoidočih, ki jo občudujejo, skoraj nemogoče fotografirati. Vhod krasita čudoviti velikanski smreki, zgornji rob pa je ovit v rdeči pentlji. Bolj božično pač ne gre.”

 

 

 “Pojdi pogledat še Salon čevljev Kisilak na Glavnem trgu.” Zdaj vem zakaj.

 

Foto © Izbirčnica