Tokratni Goodlife sem prebrala še posebej počasi in z užitkom. Zamislila sem se namreč nad uvodnim pozdravom … In revijo bi bilo res škoda le na hitro preleteti, saj sem v njej našla veliko dobrih zgodb.
Veliko tiska preberem … predvsem revij, raznih prilog, časopisov malo manj. Bolj kot z novicami, sem rada na tekočem z dogajanjem “na sceni”, zanimajo me zgodbe ljudi, še posebej takšne, ki navdihujejo. Branje je zame v bistvu obvezno (rada berem, da ne bo pomote). Sem namreč mnenja, da nekdo, ki sam piše, tako ostaja v formi.
Med vsemi mojimi “obveznimi branji” je tudi revija Goodlife, ki je ena mojih ljubših. V njej vedno najdem veliko dobrega branja. In tako je bilo tudi tokrat.
Pri vsaki reviji najprej preberem uvodnik. Vedno. Da vidim, kaj ima za povedati nekdo, ki je glavni, odgovorni. Kaj je morda tokratna tema revije, kakšna vsebina me čaka. In uvodni pozdrav odgovorne urednice Mateje Janežič me je prav predramil. Gre pa takole …
“Ne beri!
Če nimaš časa. Niti se ne trudi na hitro preleteti vseh Goodlifeovih zgodb. Škoda jih je. Zgodb in tvojega časa. Če nimaš časa, da bi počasi srkal njihove besede, trenutke ljudi, ki so nam zaupali, nam dali delček sebe, se najprej ustavi. Dihaj. Če nimaš časa zanje, bodi iskren in pojdi svojo hitro pot. Morda na njej celo enkrat srečaš svojo zgodbo. In sebe.”
In kako se ne bi mogla strinjati bolj. Prav zato sem si za prebiranje te številke vzela še dodaten čas in ga zraven pospremila s fino muziko.
Druga stvar pri Goodlife-u, ki jo naredim zatem, ko preberem uvodnik, je, da iz revije iztrgam rubriko Košarica. Tam me vedno čaka izbor v smislu – jaz bi pa to imela. Moja “finta” pri revijah namreč je, da iz njih iztrgam zanimivo vsebino in izrezke razporedim po fasciklih, ločenih po tematikah. In manj revije, kot na koncu ostane, boljša je (bila) vsebina.
No, shranila sem tudi članek o Jensu Rottbøllu, povezovalcu metodologije LEGO SERIOUS PLAY, kjer med drugim pove tudi, kako velika je moč domišljije. In spet prikimavam. Nekoč sem bila na predavanju, kjer je predavateljica razlagala, da bi 90 % svojega časa morali preživeti v domišljiji. Tako kot je to storil Walt Disney in še mnogo ljudi, uspešnih na svojih področjih. Omejitve so namreč le v naših glavah.
Navdihujoča je tudi popotniška zgodba 3000 km peš, brez denarja. Zgodba, ki še enkrat več pokaže, da kjer je volja, tam je pot. Še en dokaz, da se da. In spet lahko citiram zadnji stavek zgornjega odstavka.
Potem pa je tu še neverjetna Zala Đurić Ribič. Priznam, kar nekaj časa sem imela predsodke v smislu “pač hči slavnih staršev.” Vendar, bolj kot jo spoznavam, bolj mi je všeč. Všeč mi je njena neobremenjenost, njena mladost, filozofija in odnos do življenja. Vedno bolj (do)z(o)rela je. In res odlično piše.
Za konec pa nas popotniška blogerja, Mic Melanšek in Katja Stojilkovski v rubriki Pobeg odpeljeta na Zanzibar, ki me s svojim turkiznim morjem čisto zaslepi.
Ja, morala bi pisati novo objavo. Pa sem si vzela čas. Čas zase in za “good life”. Vzemite si ga tudi sami. Lep podaljšan vikend vam želim.
Foto: Izbirčnica
*Revija Goodlife je priloga Dela in izide štirikrat letno. Preberete pa jo lahko tudi TUKAJ.
